Osnovno načelo merilnika trdote Leeb je uporaba udarnega telesa z določeno maso za udarec na površino vzorca pod določeno preskusno silo, merjenje udarne hitrosti in odbojne hitrosti udarnega telesa 1 mm stran od površine vzorca, in izračunajte vrednost trdote z indukcijo napetosti, ki je sorazmerna s hitrostjo po elektromagnetnem principu. Natančneje, merilnik trdote Leeb s silo vzmeti potisne udarno telo z indenterjem iz trde kovine na površino vzorca. Ko udarno telo zadene preskusno površino, se površina deformira, kar povzroči izgubo kinetične energije. Z merjenjem udarne in odbojne hitrosti na določeni razdalji od površine se izračuna izguba energije, nato pa se pridobi vrednost trdote.
Merilno območje in scenariji uporabe merilnika trdote Leeb vključujejo kovinskopredelovalno industrijo, področje gradbeništva, rudarstvo in metalurško industrijo ter energetiko. V kovinskopredelovalni industriji se merilnik trdote Leeb uporablja za zaznavanje trdote materialov, kot so jeklo, lito železo, aluminijeve zlitine itd., da se zagotovi, da deli ustrezajo konstrukcijskim zahtevam in standardom kakovosti. Na področju gradbeništva lahko zazna trdoto materialov, kot sta jeklena konstrukcija in armirani beton, ter oceni njihovo trdnost in vzdržljivost. V rudarski in metalurški industriji se merilnik trdote Leeb uporablja za zaznavanje trdote rude, mineralnega prahu in kovinskih materialov za optimizacijo proizvodnega procesa. V elektroenergetiki se uporablja za zaznavanje trdote kovinskih delov opreme, kot so transformatorji in generatorji, da se zagotovi varnost in zanesljivost opreme.
Zgodovina razvoja merilnika trdote Leeb sega v leto 1978, ko je švicarski dr. Leeb prvič predlagal to novo metodo za testiranje trdote. Z razvojem monolitne tehnologije je merilnik trdote Leeb postopoma dozorel in se uporablja na različnih industrijskih področjih.